Klaudija Poropat: Osebna asistenca je naša eksistenca

YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa in Slovenski etnografski muzej

Na ogled so dokumentarne fotografije Klaudije Poropat, video filmi in osebni predmeti z zgodbami hendikepiranih uporabnikov osebne asistence. Fotografski projekt je nastal pod mentorstvom Mete Krese in Arneja Hodaliča s štipendijo, ki jo je podelil Ekvilib Inštitut v okviru pobude umetnosti za družbene spremembe Globalna SOFA.

Program »Neodvisno življenje hendikepiranih« omogoča osebno asistenco številnim posameznikom/cam in ga že sedemnajsto leto izvajamo v YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa. Osebna asistenca je osnovno orodje hendikepiranih, ki omogoča enakopravno življenje, saj zagotavlja potrebno pomoč pri vsakdanjih opravilih.

Spremljevalni program
petek, 31. maja, ob 12 uri: Vodeni ogled razstave
petek, 31. maja, ob 13. uri. Veččutni vodeni ogled razstave, prilagojen za slepe in slabovidne osebe
sobota, 1. junija, ob 11.30 uri: Delavnica »Bontonček«

Razstava z opisi na avdio vodiču bo na ogled do septembra 2013.

---

Slovenski etnografski muzej razvija nove oblike sodelovanja med muzejem in obiskovalci.  S stalno razstavo »Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta« in programom osebnih razstav obiskovalcev »Moje življenje, moj svet« … želi spodbujati razmišljanja in čudenja nad podobami mnogih svetov, ko vsak posameznik gradi in išče svoje podobe. Tokratna razstava Osebna asistenca je naša eksistenca je nastala na pobudo programa Neodvisno življenje hendikepiranih in društva YHD.  Hendikepirane, ki s pomočjo osebne asistence delajo in ustvarjajo, je v fotografski objektiv ujela Klaudija Poropat, predstavijo pa se tudi z izbranimi osebnimi predmeti in zgodbami. Razstava tako ne seznanja širše javnosti le s problematiko hendikepiranih in nuje osebne asistence za enakopraven položaj v družbi, ampak razbija stereotipne predstave o »le invalidnih osebah«.

Avtorica Klaudija Poropat je zastavila fotografski projekt kot serijo diptihov, sestavljenih iz portreta hendikepirane osebe, ki potrebuje osebno asistenco, in fotografijami, na katerih so ujeti trenutki iz njenega vsakdanjega življenja skupaj z osebnim asistentom, asistentko. Slike kažejo raznolikost hendikepiranih oseb in pestrost aktivnosti, pri kateri potrebujejo pomoč osebnih asistentov. Prav osebna asistenca odpira posameznikom paleto možnosti in jim omogoča polnopravno in aktivno življenje. Gre za osnovno človekovo pravico izbire načina življenja. Portretiranci so uporabniki programa Neodvisno življenje hendikepiranih  NŽH društva YHD, ki edini v Sloveniji izvaja program po principih filozofije neodvisnega življenja. YHD je tudi član Evropske mreže za neodvisno življenje ENIL. Uporabniki programa NŽH predstavljajo »privilegirano« manjšino v Sloveniji, ki sploh ima dostop do osebne asistence oziroma programov z večjim obsegom njim potrebne pomoči. Portretiranci lahko s pomočjo osebne asistence živijo na svojem domu, odločajo o lastnem življenju, delajo, ustvarjajo, so aktivni, imajo družine in otroke, skratka počnejo vse to, kar je večini popolnoma samoumevno. Drugi bodo morali še nekaj let (po)čakati v domovih za ostarele ali ostati na skrbi družinam, dokler se ne uzakoni že dolgo obljubljena sistemska rešitev. Osebna asistenca je osnovna človekova pravica, ki pa žal v naši državi kljub ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov še vedno ni priznana. Raznoliki obrazi posameznikov pričajo o dragocenosti drugačnosti, ki bogati  celotno družbo. Izkušnja hendikepa je lahko navdih vsem, ki živijo v utvari normalnosti.

Osebne predmete in zgodbe o osebnih predmetih so izbrali in napisali portretiranci sami. Skoznje predstavljajo del svoje zgodbe, interese, zanimanja, del vpetosti v svoje družbeno okolje. Brez faktografskih predstavitev odkrivajo del svoje intime skozi lastni pogled in zgodbo o predmetu, ki so si ga izbrali. Predmet in zgodba o predmetu bosta viseli ob fotografijah. 

Videofilmi so nastali v okviru kampanje za sprejem predloga Zakona o osebni asistenci v upanju, da bo društvo YHD razširilo obzorja zakonodajalcem. Društvo YHD je junija 2012 zbralo več kot 7000 podpisov državljank in državljanov RS ter preko pobude ljudske iniciative v parlamentarno proceduro vložilo predlog Zakona o osebni asistenci, ki so ga spisali uporabniki osebne asistence z različnimi vrstami hendikepa. Septembra 2012 je društvo širši javnosti in politikom pošiljalo videofilme uporabnikov programa Neodvisno življenje hendikepiranih, da bi pokazalo pestrost življenj, ki jih omogoča osebna asistenca. S svojimi pričevanji je skušalo prepričati zakonodajalce, da osebna asistenca dobesedno pomeni življenje in da naj jih ne pustijo na cedilu. Vsi posnetki uporabnikov so dostopni na naslednji povezavi: http://www.yhd-drustvo.si/slo/article.php/videoOA. Na zakonodajno rešitev čakamo že več kot 15 let in se vsako leto znova soočamo z negotovim programskim sofinanciranjem in ogroženostjo zagotavljanja osebne asistence. Zakon o osebni asistenci bi tovrstno storitev v skupnosti omogočil vsem hendikepiranim posameznikom in posameznicam v Sloveniji, ki brez večjega obsega pomoči druge osebe – osebne asistence ne morejo živeti neodvisno v svojem domu kot ostali državljani. Na žalost so ravno tradicionalne invalidske organizacije združene v NSIOS nasprotovale predlogu zakona, kar je bilo odločilno za to, da so koalicijski poslanci glasovali proti in s tem ubili vsako nadaljnjo razpravo o vloženem predlogu zakona. Znova smo obstali pri novih obljubah.

Delavnica »Bontonček« je namenjena otrokom in mladostnikom, ki si želijo zabavno, poučno, veselo, drugačno in drobnih presenečenj polno dopoldne. 1. junija ob 11.30 uri bo ekipa društva YHD pripravila nekaj zanimivih preizkušenj na delavnici Bontonček. Tako bomo družabne igre prilagodili na način, da se jih bomo lahko igrali prav vsi. Preizkusili se bomo v poligonu, kot ga še ni bilo: skozi ovire s pomočjo bele palice in invalidskega vozička. Lahko se bomo vživeli v vlogo osebnega asistenta. Preverili bomo vašo uspešnost, ko za trenutek ne morete uporabljati vida, in vas seznanili s športi, ki so prilagojeni za hendikepirane.

Veččutno vodenje po razstavi, prilagojeno za slepe in slabovidne osebe, je uporaba različnih čutil, ki lahko nadomestijo vid pri prepoznavanju razstavljenih fotografij in predmetov. Kaj je na fotografiji, običajno zaznamo z vidom. Ko ne vidimo, imamo občutek, da je fotografija prazna. Pa vendar to ni tako. Z ustreznimi opisi fotografije, preko vonja, okusa in tipa nečesa, kar nas asociira nanjo, fotografija dobi vsebino in lahko sproži različne reakcije ob njenem doživljanju tudi slepim in slabovidnim osebam. Veččutno vodenje po razstavi Osebna asistenca je naša eksistenca pripravlja Katrin Modic.