Manja Vadla: I WHO/JAZ KDO

Manja Vadla: I WHO/JAZ KDO

V sodelovanju z Majem K.V., Farukom Pašičem, Sub-i-Magos live (Sinkronics) in obiskovalci 

25. 4. – 16. 6. 2013, Galerija sodobne umetnosti Celje

Manja Vadla je ena najvidnejših celjskih ustvarjalk, ki je na umetniški sceni prisotna od leta 1992 in deluje individualno kot tudi v kolektivnih umetniških projektih. V svojem delu združuje najrazličnejše umetniške prakse od slikarstva, grafike, videa in instalacije do intervencij in akcij v javnem prostoru. Njeno ustvarjanje bistveno zaznamujejo avtoreferenčnost, družbena kritičnost, vzpostavljanje situacij, ki gledalcu ponudijo izkušnjo, ter koncept recikliranja, ki se med drugim kaže v ponovitvi in uporabi posamičnih elementov ali celih sekvenc projekta v naslednjem delu. Do sedaj se je predstavila z več samostojnimi razstavami (med zadnjimi so večmedijska serija It's time for revolution v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki (2012) in v Plevnik-Kronkowski v Celju (2009 in 2010), kjer je lani predstavila tudi slikarsko instalacijo Vedno ko te vidim si enak, razen zadnjič in istega leta v Galeriji Equrna v Ljubljani večmedijsko instalacijo Pandora), sodelovala je na številnih skupinskih razstavah in likovnih kolonijah doma in v tujini in je ena izmed nosilcev festivala umetniških intervencij, akcij in performansov Vstop prost, ki se vsakoletno odvija v mestnem jedru Celja.

Vadlin najnovejši projekt I Who/Jaz Kdo, ki ga predstavlja v Galeriji sodobne umetnosti Celje, je večmedijska prostorska instalacija, s katero skozi sonavzočnost treh subjektivnih svetov (z vsemi njihovimi kompleksnostmi, nagnjenji in doživljanji, interesi, odnosi in družbenimi vpetostmi) tematizira osebno stvarnost ter realnost izgrajevanja osebnih identitet. Povod zanjo je bilo povabilo galerije umetnici, da za razstavni prostor pripravi projekt v sodelovanju z drugim umetnikom ali posameznikom iz neumetnostnega sveta. Avtoričina fascinacija nad kreativnostjo posameznika, še posebej nad tisto, ki jo vidi kot proizvod njegovega iskanja lastne pozicije v družbi in kot proizvod notranjih stisk v soočanju z družbenimi normami, je rezultirala v oblikovanje projekta v sodelovanju s sinom in partnerjem.　

Z organizacijo instalacije v odprt ali zaprt prostor, nasičen ali pretočen, kaotičen ali urejen, z individualizacijo posameznih enot, ki si sledijo, a hkrati segajo v druge, se povezujejo, z množico elementov – stvari, posnetkov, zapisov, slik, usmerjenim ali razpršenim pogledom, samonanašajočim in družbenokritičnim, z mislijo na gledalca, ki mu je namenila zadnji, družabni prostor z naslanjači in instrumenti, ki jih lahko uporablja in tako preide iz opazovalca v soudeleženca (še posebej v soustvarjalca zvoka), je umetnica z dramaturško natančnostjo sestavila kompleksno, večplastno okolje, v katerem se, tako kot v realnosti, individualne subjektivnosti izgrajujejo skozi razliko in skozi mrežo povezav.