Razstava KAMMEN

RAZSTAVA KAMMEN:  Kajinić Ante, Mirko Marić, Edin Numankadić

Opis projekta v citatu Ješe Denegrija (iz predgovora z naslovom »Zapis za umetniško in človeško sorodnost« k razstavi Kamen v Grazu, 2009):

»Glede na vse, kar vemo (ali pa šele slutimo), da se je od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej dogajalo v človeških usodah, pa tudi v usodah umetnikov v bosensko-hercegovskih življenjskih razmerah, je pomembno spomniti na razlike v poreklu treh pripadnikov skupine KAMMEN – poimenovane po inicialkah njenih članov Antu Kajiniću, Mirku Mariću in Edinu Numankadiću. Ravno te razlike nikoli niso skalile njihove medsebojne umetniške naklonjenosti ter njihovih bližnjih človeških odnosov. Skupina KAMMEN se je pojavila leta 1987, na takrat naglo razplamenelem bosensko-hercegovskem umetniškem prizorišču, in sicer z razstavo v likovni galeriji v Zenici, ne dolgo zatem pa je leta 1988 nastopila v sarajevskem Collegiumu Artisticumu, zgledujoč se po primerih zbiranja skupin Prostor-oblik in Zvono. Tako so dopisali še eno neizogibno stran v nedavni umetniški zgodovini lastnega kulturnega okolja. Za skupino KAMMEN je bilo, kot za vse te skupine, ko se je o njih govorilo, obvezno poudarjeno, da so združevale avtorje zasebnih prepoznavnih pristopov in profilov ter temu primerno, da je šlo vedno za skrajno liberalne umetniške kolektive, ki niso prikrajševali individualne svobode izražanja in vedenja svojih pripadnikov. Tako je bilo tudi z začasno skupnostjo teh treh izrazitih posameznikov. Njihove umetniške posebnosti niso ovirale pristnosti človeškega druženja niti jih to druženje ni oviralo pri njihovem umetniškem izražanju.

Ko jih je svoj čas s svojo uvodno besedo na odprtju omenjene sarajevske razstave leta 1988 podprla Meliha Husedžinović, je za pripadnike skupine KAMMEN kot skupno lastnost poudarila njihovo »ozaveščenost o dogajanjih in izkušnjah v svetovni umetnosti«. To trditev je še enkrat vredno ponoviti, zato ker kaže ne samo na ožje umetniški, temveč tudi na širši kulturni in civilizacijski pomen del treh avtorjev v lastnem okolju. Gre torej za umetnike, ki vsi po vrsti že od nekdaj posedujejo zelo emancipiran likovni jezik, zgrajen na temeljih tistih smernic evropskega modernizma, ki jih je vsak od njih posebej izbral za svoja izhodišča in jih potem razvijal naprej v času sprememb, ki pa niso postavljale pod vprašaj njihovih prepoznavnih individualnih profilov.«