Oto Rimele - Slike

Osrednja pozornost slikarja Ota Rimeleta velja barvi. Sprva jo je spoznaval v njeni snovnosti, nato pa jo je skušal prikazati kot dematerializiran pojav. Razstava Iluminacije, ki jo je leta 2003 postavil v cerkvi kostanjeviškega samostana, velja za vrhunec njegovih tovrstnih raziskovanj in tudi za eno najbolj subtilnih likovnih realizacij v tem razstavišču. Na stenah so navidezno lebdele bele slike, okrog katerih je žarela rdečkasta avra; rdečine so bile odsev flourescentno obarvanih diagonalno zalomljenih stranskih robov na slikah. Barva je postala tvorec luči, sporočilo podobe pa se je s slike – objekta preneslo v svetlobni odsev, ki ni več otipljiva materija.

 Rimele je nadaljnje raziskovanje usmeril v slikovni nosilec. Ponovno se je navdušil nad klasično dvodimenzionalno sliko, za katero želi, da postane ekran, ki žarči barvo. Hkrati pa je iskal tudi v smeri dematerializacije slikovnega nosilca. Trakove iz pleski stekla, ki jih deloma ali v celoti prekriva z barvo ali tudi pušča povsem prosojne, prislanja k stenam in tako zlaga v slike s ciljem, da na stenah razstavišča doseže barvni odsev. Razstavo takšnih slik je priredil posebej za pritlične prostore v južnem traktu kostanjeviškega samostana, kjer je zaradi nizke lege in majhnih oken svetloba šibka. Vendar Rimele vztraja pri naravni svetlobi. Slike lovijo luč od strani, še raje pa neposredno iz okenskih odprtin; obnje in preko njih ali nasproti oknom je avtor prislonil obarvane in prosojne trakove z namenom, da ustvarjanje slik, ki jih je zastavil umetnik, dokonča pretakanje naravne osvetljave in omogoči, da se slika s svojega nosilca preseli na steno razstavišča.

 Razstava Slike v kostanjeviškem samostanu omogoča obiskovalcem izkušnjo mrakobnega prostora, v katerem ob poglobljenem motrenju zažarijo barve. Gledalce nagovarja h kontemplaciji in jih vabi, da ostanejo sami s svetlobo prostora. Motrenje podob, ki jim je avtor odvzel tako rekoč vso snovnost, razodene slike v njihovi prvinskosti – kot pojav čiste barve in kot željo po doseganju esence bivanja. Ko se prostor utaplja v večerni mrak, se stopnjuje tudi barvni žar in razkriva »zakrito lepoto sámo na sebi,« kakor je zapisal mistik iz 5./6. stoletja. Nato se barvni sij utopi v temo. »Izginiti kot svetloba,« se glasi slikarjev lastni komentar.

Marjeta Ciglenečki