Mirsad Begić: Veliki čuvar, skulpture, ambientalna postavitev

Pot je končana, potovanje se začenja, kot je zapisal filozof. Begićev remake z naslovom  Veliki čuvar je zbranost vseh kiparjevih spoznanj in likovnega znanja, je epopeja Bitja, epoha človeške (zagrobne) eksistence, umetnostni presežek. In prava arheologija, to se pravi najdba in iznajdba, dokončnost neke forme, ki spremlja in spreminja naše bivanje v tostranstvu – prehodu v Onostranstvo. Ostanki (ruševin) neke nevidne zgradbe in prostora, ki ne pozna vzporednic v slovenski likovni umetnosti; brez primerjave. Nekakšna skrepenela gmota – naplavina – kot strdek-zgošča, kot preostanek drugega, minulega sveta, realnega sveta, ki je izginil, to se pravi fizičnega, telesnega sveta, ki se prav zdaj spreminja v duhovno, metafizično vesolje, ki lebdi, v neminljivost trajanja, v večnostni privid, ki zdaj, pred nami vstaja, v bivanje, v nebitje brezčasnega prostora, po neki končni in dokončni kataklizmi. V Begićevih sanjah je arheologija povezana s psihoanalitičnim odstiranjem, z razkritjem prazavesti  – Urverdrangt, s pradavnostjo potlačenega v naši psihi. Torej arheologija, star, prvoten, starodaven, iz gr. arkhaio; a tudi ladja, barka v biblijskem pomenu: sveta ladja; iz lat. arca v pomenu coffre: skrinja, kovček, pljuča, glasba; tudi arkh, prvi, nad, iz gr. arkhien: voditi, vladati, ukazovati; vodilna ladja, glas, ki ukazuje. In tomba, iz gr. tymbos: nagrobna kópa in gomila, polom, propad, pre-pad in Padec vznak; povezava s cadere.

In forma te primarne skušnje je temeljna, substancionalna, saj je kot lik, kot likovnost, oblikovanje in izraznost postavljena kot jasnost in razločnost nasproti motnosti in kalnosti in nerazločnosti oblike; ki nam ničesar ne pove, ki ničesar ne razločuje. Ki vodi v zmotnost, nerazumevanje, nerazumljivost. In ne nazadnje v brezpomenskost, v neresnico. – Ko se utrudi forma gledanja, pogleda na stvari, ko ta postane nazadnjaška, zaviralna (v znanosti, v umetnosti, v vsakodnevnem delovanju), se z genialnim rezom nekega umetnika poruši, zruši stari svet, prelomi, zlomi ustaljena, preživeta Zgradba in Sistem, matrica: modus operandi, ars vivendi. Nastopi drug (v)pogled, zamenjata se notranjost in zunanjost, zastavi se vprašanje novega subjekta.

To, kar se usiplje iz svetlobe, iz Begićevih sanj, iz materničnega prostora, ali kar je identični simbol, iz morja (ki vedno prezentira prvo točko našega razvoja in mesto rojstva; iz morja smo prišli), je za večino nekakšna ekološka šara, tehniški ostanki in odpadki blodnega človeštva, nekakšna morska naplavina, ki nima globljega pomena. In vendar jih samo avtor označi za relikvije, za »sveto moč«, svetinje in dragocen spomin. Predrimo torej videz površine, sestopimo v primarno formo in v tisto, česar projekcije so te oblike in je ta realnost. Prodrimo v nezavedno in njegov Bedeutung. Vrnimo se korak nazaj in ponovimo: iskali smo izvirni lik, univerzalijo, oživljeno z nekim davnim smislom in pomenom. Izvirni lik, ki se pojavlja v različnih upodobitvah na enak način; v enakem smislu, z istim sporočilom. Takšen znak in takšni znaki nastopajo nekako sami zase, fragmentarno. Takšen izvirni lik je svojski in oseben in skoraj magičen, saj v njem počiva površina kipa. Odkriva nam vozlišče avtorjevega intimnega in likovnega spraševanja. In v njem je skrit poetični naboj umetniškega dela.