Slavko Krajnc: pregledna razstava skulptur

Slavko Krajnc (rojen 1929 v Celju) je študiral pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je pred 55.leti končal še specialko za kiparstvo. Čez tri leta se je kot štipendist Sklada Moše Pijade izpopolnjeval v ateljeju prof. Luciana Minguzzija v Milanu, predstavniku italijanskega modernega kiparstva. Kljub pedagoškemu delu in le občasnih predstavitvah na razstavah, je v teh desetletjih ustvaril kiparski opus, ki je danes premalo poznan v zgodovinskem kontekstu nacionalne likovne umetnosti. Je tudi avtor več javnih spomenikov: ustvaril jih je kot udeleženec simpozijev in kolonij ter po naročilu (med drugimi je z Lojzetom Spacalom realiziral mozaik v pritličju piranske Benečanke). Ves čas ostaja prepoznaven kot figuralik z izbrano tematiko, zvedav v raziskovanju različnih, čeprav tudi tradicionalnih kiparskih materialov. Sleherna skulptura pa je - kljub ohranjanju mimetičnih prvin in posledično jasni prepoznavnosti upodobljenega, prežeta s subtilnostjo, ki dominatno nadvladuje preprosti in takoj razpoznavni fabuli. Le-ta še toliko bolj izstopa v premišljenih avtorskih postavitvah razstav, kar dokazuje tudi prva Krajnčeva osebna razstava v Piranu, v mestu, kamor že več kot pol stoletja redno zahaja in občasno tudi biva.

Na  razstavi je predstavljen domišljen izbor komorne plastike iz vseh obdobij: sledimo skulpturam iz lesa, različnih kovin, terakote, mavca, njihovim sosledjem in medsebojnim korelacijam. Takoj prepoznamo prevladujoči in očitno njegov najbolj omiljeni motiv: človeška figura, konkretno ženski akt, redkeje tudi dvojica v vseh možnih varijacijah in repliciranjih, a vedno v svoji haptični korpulentnosti in telesnosti, ter tu pa tam tudi živalska figura. Skulpture so polnoplastične ne glede na različne avtorjeve interpretacije v različnih obdobjih: od verističnih upodobitev preko stilizirano poenostavljenih, od - z reminiscencami na Moorove plastike do možnih asociacij na izkušnje kubizma, od polnokrvno realističnih do komaj da še prepoznavnih skoraj abstraktno zasnovanih organskih form, katere so sicer v manjšini. Skulpture in razstava kot celota nagovarja obiskovalca z estetsko vizualnostjo in možnostjo neposrednega haptičnega stika. Privlačita pa ga lahko še avtorjeva maksimalno občutena senzibilnost: kot da skozi ustvarjalni kiparski proces zavestno in nezavedno opredmeti, ohranja in vedno znova na novo oživlja tisto najbolj elementarno, to je življenje.