Uroš Weinberger - Displaced world, deplasiran svet.

Nenehno raziskovanje, ki je umetnika vodilo k nadaljnjim premikom na začrtani poti in ob tem obširen opus, ki ga je Uroš Weinberger ustvaril v komaj desetletnem obdobju slikarskega ustvarjanja, opazovalca napeljuje k misli, da gre za umetnika, ki mu intenzivnost ustvarjanja ne pomeni zgolj poklic temveč  prvinsko življenjsko nujo. Njegov umetniški akt je vselej vezan na kreiranje nečesa novega s ciljem, da doseže ustrezno likovno artikulacijo, ki prevzame funkcijo sporočila. V mislih imam združitev avtonomnosti slikarskega medija z ustvarjalno držo, ki ni vezana le na hipne miselne prebliske ali asociativne vzvode, temveč gre za tehtno in poglobljeno raziskovanje ustrezne likovne formulacije sporočilnih vrednosti.

Dejstvo je, da gre za razmišljujočega umetnika, ki pa se ni nikoli pustil zapeljati pestri ponudbi razpoložljivih sodobnih izraznih medijev. Od vsega začetka ga je vodila trdna prepričanost v izbiro enega samega in edinega izraznega medija zaradi česar je svojo ustvarjalno pot dosledno in kot se zdi tudi dokončno vezal na slikarstvo.

 Zdi pa se, da Uroš Weinberger prav z razstavo, ki jo je naslovil "Displaced world, deplasiran svet.", počasi zaključuje obdobje mladostne zagnanosti v iskanju osebnega izraza. Dela s katerimi nas tokrat nagovarja je izvedel v principu kolaža, ki ga uporablja in razvija že dalj časa in zaznamuje praktično ves njegov opus. Pri tem je nekajkrat resda menjal izbiro izraznih sredstev. Na začetku se je posvečal klasičnemu kolažu, pri katerem je uporabljal lastne risbe in skice na papirju, sčasoma je prešel na slikarsko izvedene kompozicije, ki aludirajo na kolaž, medtem ko v zadnjem času pri tovrstnem koncipiranju uporablja premišljeno izbrane dokumentarne fotografije oziroma njihove detajle, ki jih iztrga iz različnih medijev in kontekstov, ki jih slikarsko interpretira in tako ustvari svoje videnje sveta.

Kot vemo, princip kolaža sam po sebi ni posebej inovativen način likovnega izražanja. Zaradi izjemnih sporočilnih možnosti, ki jih ponuja, ga je uporabljala vrsta umetnikov že od začetka prejšnjega stoletja, ne nazadnje pa tudi danes med mladimi ni prav redko v uporabi. Nedvomno pa je, da je Urošu Weinbergerju pisan na kožo, kot pravimo, saj že do sedaj poznamo kar nekaj njegovih stvaritev, ki sodijo med  vrhunske dosežke na naši likovni sceni. Še posebej izstopajo tista, ki so gostobesedna in nasičena s pripovedjo.  

V njegovem opusu namreč zaznamo svojstveno bivalentnost, ki se manifestira v dveh skrajnostih. Nekatera njegova dela so izrazito monumentalne narave in jih opredeljuje jasna razmejenost in minimalno število prizorov v nedefiniranih okoljih. Medtem ko so druga nasičena s pripovednostjo, da postane njihova berljivost sila zapletena. Kljub temu, da pomislimo na prisotnost umetnikovega strahu pred praznim prostorom (horor vacui), zaznamo, da gre za princip, ki ga osmišlja sama tematika. Uroš Weinberger jo razpreda s pomočjo nizanja in prepletanja premišljeno izbranih metafor in citatov.

V zadnjih letih se umetnik intenzivno odziva na problematiko našega vsakdana. Interpretativne zaznave intenzivnega utripa vse bolj zarezujočega življenja, ki ga doživljamo v neposrednem okolju in vsakodnevno spremljamo preko medijev, čemur se je na sploh težko izogniti, so mu postale zavezujoče. V svoji vse globlji družbeno angažirani drži je vse svoje ustvarjalne strasti prelil v naboj silovite eruptivne izpovednosti. Njegova dela, ki gledalca pritegnejo s privlačnostjo visoko estetskih idealov, v resnici globoko zarežejo v jedro izpostavljenega problema. Umetnikov cilj namreč je, da gledalca privabi in ga takoj za tem potisne ob zid, da bi se zavedal za kaj gre. Doseči želi premik v njihovih glavah, da bi premislile in spremenile že ustaljena stališča.  

Uroš Weinberger je tokratno razstavo zasnoval izrazito tematsko. Že z njenim naslovom "Displaced world, deplasiran svet." nam nazorno pove kje in kaj je njena sporočilna vloga. Z namerno nepravilnim zapisom njenega naslova pa to še podkrepi. Živimo namreč v okolju, ki je pod krinko navidezne urejenosti, v svojem bistvu razpuščeno, polno zmede, nesmislov in kontradiktornosti. Postajamo vse bolj pasivni, nekreativni in s tem vse lažje vodljivi. Posameznik, ki to zazna in se temu upre, je na udaru vseprisotnih mehanizmov kontrole, ki pripomorejo k njegovi ukrotitvi.  

Sam kot umetnik poudarja, da je ta razstava v samem izhodišču izrazito osebno izpovedne narave. V posameznih podobah si lahko predstavljamo prisotnost umetnika, ki vse to doživlja od naivnega in dovzetnega otroštva naprej. Izhaja pa tudi iz statusa današnjega umetnika in umetnosti na sploh. Pravi, da povprečen vsakdan pušča praznino, ki jo zapolnjujejo množični mediji, ki skušajo vse bolj agresivno prevzeti primat stvarni umetnosti.

Uroš Weinberger seveda pri tem ni imel v mislih niti nekoč utopičnega orwellovskega Velikega brata, ki naj bi bil vseprisoten in vseviden in bi neposlušne pošiljal na prevzgojo, niti božjega očesa, ki zna menda pritajeno maščevati naša grešna dejanja. Umetnik nas s svojimi upodobitvami sili, da stopimo na realna tla in nas sooči z pritlehnimi metodami kontrolnega nadzora do nekompromisnih metod preganjanja tistih, ki kršijo red in so neprimerni za naše okolje. Preganjanje pa se stopnjuje do pretepanja z gumijevkami ali  preproste eliminacije. Hkrati nas spomni, da te metode niso nič novega. Izvirajo že iz časa naših daljnih in ne tako davnih prednikov in, da ga še danes radi uporabljajo vsi totalitarni in avtoritarni režimi.     

   Ob vstopu na razstavo "Displaced world, deplasiran svet." nas zmotijo neobičajni zvočni impulzi, ki preplavljajo razstavni prostor. Ti prihajajo iz kačastih cevi, ki prepredajo naslikane podobe, se širijo po celem prostoru in silijo še naprej. Zdi se kot, da nas hočejo na vsak način vplesti v dogajanje na platnih, da bi postali, če hočemo ali ne, del tega deplasiranega sveta.