Ottavio Missoni: Mojster barv

Izrazno pot Ottavia Missonija, ki se sicer ponaša s povsem izvirnimi značilnostmi, lahko v vsakem primeru umestimo v okvir te veličastne zgodbe o ustvarjalnosti, pri čemer je njegovo delo mogoče interpretirati tako z vidika mode kot z vidika umetnosti. To velja tudi za stvaritve Sonie Delaunay, umetnice, s katero so Missonija pogosto primerjali: vzporedno branje njunih del se navezuje na tisto, kar je ugleden umetnostni zgodovinar poimenoval „veličastna dekoracija“. Dekoracija, ki se z umetnostnozgodovinskega gledišča razprostira vse od bizantinskih mozaikov do veličastnih stenskih poslikav in vznemirljivih beneških tabelnih slik iz 16. stoletja.

Ob tem pa se je treba natančno zavedati, da pri likovni umetnosti „jezik ni zgolj sredstvo upodabljanja, temveč je že sam po sebi upodobitev“. To se, če navedemo le dva primera, karseda zgovorno kaže v slikarskem opusu Kandinskega in še zlasti Kleeja. S tega zornega kota se formalno raziskovanje Ottavia Missonija zdi zgledno: oddaljeno je od vsakršne opisne ali pripovedne težnje in usmerjeno zgolj k poudarjanju in poveličevanju specifičnih, avtonomnih spominskih in evokativnih značilnosti barve. Ni naključje, da v projektih, ki se na prvi pogled zdijo zgolj „formalni in izrazni“, čustvena teža barv, odnos med njihovimi kombinacijami in razporeditev prostora, kamor so umeščene, puščajo vtis, kot da so nastali po nareku nekakšnega „Goethejevega teorema“. Nanos barv se kaže v segmentih, ki so urejeni bodisi kot linearne sekvence bodisi sledijo namišljeni krivulji, lahko se pojavljajo kot geometrijsko nihanje, včasih kot osamljen motiv, spet drugič pa se stekajo v urejen in presenetljiv nabor vizualnih spodbud. Pri tem ves čas sprožajo nove in nepričakovane zaznavne variacije, ki so odvisne od svetlobe, predvsem pa odražajo kod, ki izhaja iz umetnikove najintimnejše občutljivosti.

Če torej natanko pogledamo, lahko z gotovostjo potrdimo, da se Missoni domišljijsko in formalno najbolj pristno navezuje na Kleejeva dela iz obdobja, ko je ta poučeval na Bauhausu v Weimarju. Gre za čas, ko je veliki švicarski umetnik zares prepričljivo preoblikoval spodbude iz naravnega sveta v dražljaje, ki so obenem čustveni, vizualni in intelektualni. Ottavio Missoni je odkril svoj zgodovinski in idealni odzven prav v tovrstnem krhkem, poetičnem in kompleksnem formalnem raziskovanju. V Kleejevih delih je nagonsko zakoreninjen Missonijev odprti in nikoli zaključeni domišljijski nagovor, ki nas nenehno zavezuje k novemu načinu gledanja, k stremenju po novih zaznavnih in čustvenih ciljih.

V Missonijevih delih pa tudi ne moremo spregledati nekaterih očitnih formalnih vplivov bizantinske tradicije, ki umetnikovim prednikom najbrž ni bila povsem tuja. Še zlasti zato ne, ker se je Missoni rodil v Dubrovniku, v Dalmaciji, ki se nahaja približno na polovici poti, po kateri so stoletja potekale trgovske in kulturne izmenjave med Benetkami in Bizancem.

Kakor se vedno znova dogaja, če gre za pristen stvariteljski nagovor, se resnica tudi tokrat skriva v dejstvu, da se delo Ottavia Missonija napaja v različnih virih, kot so narava, življenje, zgodovina, ljubezen in glasba. Zato lahko sproža neštete vizualne in čustvene vzgibe ter s tem razodeva osebno, vztrajno in nepreklicno poetično namero.