Vladimir Veličković & Jože Tisnikar: Angeli apokalipse

Razstava vzpostavlja dialog med posebnima slikarjema, približevanja in razhajanja poetik dveh velikih evropskih mojstrov druge polovice dvajsetega stoletja: Vladimirja Veličkovića, ki že od šestdesetih let dvajsetega stoletja živi in ustvarja v svetovljanskem Parizu in zarisuje apokaliptična stanja življenja, ter Jožeta Tisnikarja, ki je vse življenje preživel v rodni Mislinjski dolini in mu je kulturna klima lokalnega okolja postala ustvarjalni naboj, delovno okolje pa umetnostna forma, ki se kaže v specifični likovni govorici.

Njuna dela izjemne ekspresivne moči so prave mojstrovine evropske figuralne modernistične tradicije, ki hkrati poudarjajo etična načela in humanistična prizadevanja umetnikov ter vlogo umetnosti kot sredstva katarze. Katarza je kategorija, ki jo zmore le človeški um. Najsi dosežemo katarzo s pravim trpljenjem ali posredno skozi umetnost (katarzičen učinek umetnosti je poudarjal že Aristotel), je to začimba življenja, ki omogoča preporod in vnaša v življenje nove moči. Umetniki, ki so sposobni pri ljudeh vzbuditi občutenje katarze, še več, sposobni so ustvariti njeno vizualizacijo, postanejo posredniki in pričevalci človekovega iskanja smisla. Njim pripadajo vmesni prostori med resničnim in umišljenim. Danes, ko se zdi, da izginjajo vrednote, ki so umetnost prepoznavale kot sredstvo katarze na poti iskanja novih perspektiv in pozitivnih utopij za bodočnost, je predstavljanje opusov umetnikov z moralnimi vizijami zahtevna naloga. Gledanje in dojemanje takšnih vizualizacij se zdi podobno simboliki krščanskega Križevega pota, ki ji sodobni človek, vajen današnje »instant« kulture, ne zmore poglobljeno slediti.