Iz depojev ptujskega muzeja - Ferkova egipčanska zbirka

V dolgo zgodovino delovanja ptujskega muzeja je z zlatimi črkami zapisano ime pro­fesorja Franca Ferka, ki se je rodil 16. 10. 1844 v Gomilici v Avstriji. V Gradcu je končal študij germanistike in zgodovine. Od  leta 1889 je na Zgornji Hajdini samo­stojno  raziskoval veliko rimsko nekropolo in leta 1893 tudi mitrej v Modriču na Pohorju. Odkril je potek rimskega vodovoda med Framom in Ptujem. Iz prazgodo­vinskega obdobja je na Zgornji Hajdini izkopaval grobišče iz časa kulture žarnih grobišč ter gomilo iz starejše železne dobe na Hardeku v neposredni bližini Ormoža.

V rodni Gomilici je 1878. leta ustanovil muzej. Ker pa je ugotovil, da zbirko zanemar­jajo, je gradivo v dogovoru s Ptujskim muzejskim društvom dal 1895. leta prepeljati na Ptuj. Zbirka je obsegala: rimsko, kulturnozgodovinsko, prirodoslovno zbirko in veliko knjižnico. Občini je daroval tudi 10.000 zlatih kron za vzdrževanje njegove zbirke. Naslednje leto so njegov muzej združili z lokalnim muzejem Ptujske­ga zgodovinskega društva in ga po njem poimenovali Mestni Ferkov muzej.

Franc Ferk je umrl 12. 11. 1925 v Gradcu.

V muzealstvu je Ferk ostal zapisan kot strasten in neutruden zbiralec arheološke in etnološke dediščine, pripovedk ter narodnih pesmi.

Egipčanska zbirka, ki jo je podaril Ptujskemu muzejskemu društvu, obsega 59 pred­metov. Pričujoče predmete je verjetno nakupil na različnih mestih, nastali pa so v času pozne egipčanske države (25. - 31. dinastija) in obdobja, ko so Egiptu vladali Ptolomejci.

Življenje v Egiptu je bilo odvisno od reke Nil in poplav, ki so s sabo prinašale rodovitno prst in jo odlagale. Z gradnjo nasipov in kanalov so vodo speljali do lepo obdelanih polj. Na njih so sejali pšenico, rž in ječmen, od zelenjave so gojili: čebulo, česen, por, fižol, lečo, solato, kumare in buče.

Egipčani so bili znani pridelovalci zelenega in rdečega grozdja. V delti Nila so redili govedo in svinje, na celotnem območju države pa koze.

Obrt je bila dedna, zakon pa jim ni dovoljeval menjati poklica. Med najštevilčnej­šimi so bili opekarji, lončarji, tesarji, zlatarji in draguljarji, steklarji, mesarji, kamno­seki, čevljarji, tkalci in zidarji. Trgovina je bila dobro razvita, saj so veliko izvažali in uvažali.

Večina predmetov iz sedanje muzejske zbirke pripada amuletom, ki so služili kot pridatek umrlemu v grobu in predstavljajo različna božanstva. Starim Egipčanom bogovi niso bili oddaljena, abstraktna bitja, temveč so verovali, da imajo bogovi prav take potrebe in želje kakor ljudje. Upodabljali so jih v človeški ali živalski podobi, ali oboje združili v eni figuri. Poznali in častili so nekaj sto bogov in boginj. Amulete so nosili v vsakdanjem življenju, da bi odvračali uroke in nesrečo. Iz »Knjige mrtvih« izvemo, da so bila polja blaženih podobna tistim v delti Nila. Ker so bila plodna so jih preminuli morali obdelovati. Da bi se izognili fizičnemu delu, so pri pogrebu oskrbeli pokojnika s takšnim številom ušebti figuric, da je to ustre­zalo njegovim sredstvom v času življenja. Te so nato opravile delo namesto njega, sam pa je v tem času lahko mirno plul po nebeškem Nilu, se pogovarjal in prepeval s prijatelji ter užival v dobri hrani, s katero so ga oskrbovali tisti, ki so še živeli.

Do podzemlja jih je spremljal bog Anubis. Predstavljali so ga kot šakala ali človeka s pasjo glavo, ki je na posmrtnem sodišču skupaj z boginjo Maat tehtal njihova srca. Od ostalih božanstev so v zbirki zastopani še: Hator, Harpokrat, Izida, Taveret, Tot, Tefnu­tin Bes. Skarabeji so v mitologiji simbol ponovnega rojstva in življenja, zato so tudi pogost in najbolj tipičen pridatek v grobovih.

Egipčani so verjeli, da se s smrtjo življenje ne konča, ta je  le prehod v novo življen­je, kjer bo človek živel tako kot prej ali celo bolje. Zato so poskrbeli za ohranitev trupla in ob uporabi suhega natrona dosegli, da telo ni izgubilo tekočine. Po sedemdesetih dneh  so mumijo zavili v platnene zavoje in premazali s smolo. Tako zavitega so umrlega položili v sarkofage, ki so se med seboj razlikovali glede na stan pokojnika Vendar mumificiranje še danes predstavlja veliko skrivnost starega Egipta.