Zoran Didek - skozi sklop šestih motivov

Zoran Didek – risbe šestih motivov

Ob 100 – letnici rojstva

Galerija Božidar Jakac – Lamutov likovni salon

Otvoritev: 11. junij 2010, ob 20. uri

Razstava bo na ogled do 18. julija 2010

Zoran Didek je, kljub izjemnemu opusu, za časa svojega življenja razstavljal zgolj trikrat. Če štejemo celjsko razstavo iz leta 1939, kjer se je javnosti prvič predstavil skupaj z Doretom Klemenčičem in Gabrijelom Stupico, kot prvo, je moralo miniti dobrih dvajset let, da se je leta 1960 predstavil novomeški publiki ter nazadnje, leta 1974, še krški. Ob obeh razstavah ter tudi ob razstavah leta 1977 v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki in leta 1980 v Moderni galeriji v Ljubljani, je stroka ugotavljala, da je Didkovo ustvarjanje še razmeroma neraziskano, zato tudi ni strokovnih utemeljitev njegovega dela in zato ga skorajda ne najdemo v nobeni od pomembnejših teoretskih študij o slovenskem modernem slikarstvu, Didka pa običajno zasledimo zgolj kot izvrstnega likovnega teoretika. Didkovo pedagoško delo je vsekakor izjemnega pomena, vendar moramo slikarstvo Zorana Didka kljub temu dojemati kot avtonomen del likovnega izražanja, vzrok, da se avtorska poetika ni razvijala povsem linearno, pa iskati med drugim tudi v Didkovem širokem diapazonu ustvarjalnega izražanja, ki se poleg likovne teorije pne od arhitekture do oblikovanja.

Didkov talent za likovno izražanje je v nižji gimnaziji zaznal že Fran Stiplovšek ter kasneje v realki še France Ravnikar. Strokovno usposabljanje je nadaljeval na zagrebški likovni akademiji, kjer so v tem obdobju študirali skoraj vsi najpomembnejši predstavniki kasnejšega slovenskega povojnega likovnega ustvarjanja, ki so kasneje tudi tvorili jedro kluba Neodvisnih slovenskih umetnikov. Didek je obiskoval prva dva semestra v klasi prof. Joze Kljakovića, druga dva v klasi prof. Maksimiljana Vanke ter zadnje štiri v klasi prof. Vladimirja Becića. Na njegov likovni razvoj so vplivali predvsem še Tomislav Krizman, ki ga je poučeval grafiko, za poglobljen študij umetnostne zgodovine je poskrbel dr. Branko Šenoa, najgloblji vtis pa je, poleg Becića, na Didka naredil Ljubo Babić, ki ga je poučeval risanje akta. Do konca vojne je služboval na gimnazijah po Hrvaškem, ter razstavljal predvsem v okviru kluba Neodvisnih, po II. svetovni vojni pa se vrne v Slovenijo.

Koncept naše razstave bazira na delih, ki so vsa nastala v povojnem obdobju, čeprav mnoga z reminiscenco vojnega obdobja. Osredotočili smo se predvsem na risbo kot tisto likovno zvrst, ki jo je Didek sredi petdesetih in konec šestdesetih let najintenzivneje razvijal in v določenih obdobjih občasno tudi zavestno zapostavljal štafelajno slikarstvo, toda izvedel kar nekaj risb 'slikarskih' dimenzij. K temu je pripomoglo tudi trimesečno bivanje v Parizu leta 1955. V risbi pride tudi najbolj do izraza njegova risarska virtuoznost. Kljub izjemno razpršenemu opusu nam je uspelo evidentirati prek osemsto Didkovih risb in skic, ki jih, kljub temu da so le redke signirane in datirane, skoraj vse uvrščamo v Didkovo povojno obdobje.

Razstavo smo zasnovali tako, da smo iz Didkovega opusa izluščili šest tematskih sklopov (Avtoportret, Sedmina, V internacijo, Par, Pred štafelajem in Krajina). Za vsak sklop smo izbrali eno reprezentativno delo, izvedeno v olju na platnu, zraven pa repetitivno in namenoma zgoščeno postavili serijo razvijajočega se in v izvedbi običajno reducirajočega se motiva. Pri konfrontaciji del v olju z risbami nismo imeli namena v slednjih iskati pripravljalnih študij in skic, saj so risbe večinoma nastajale kasneje kot dela na platnu, temveč poskušamo v razvoju motiva ne glede na tehniko pokazati miselno genezo.

Izbor del, postavitev razstave in besedilo v katalogu je delo kustosa Galerije Božidar Jakac, Gorana Milovanovića.