MLADEN IVANČIČ, keramične skulpture

Mladen Ivančič je med tistimi privilegiranimi keramiki, ki jim je uspelo v razmeroma kratkem času iz začetnega, ljubiteljskega oblikovanja svoje izdelke postaviti v sam vrh bogate sodobne keramične produkcije na Hrvaškem.

Razstava je lanska nagrada za najizvirnejše delo, ki jo je podelila mednarodna žirija na Mednarodnem ex-temporu keramike v Piranu. Zastavljena je kot prerez avtorjevega dosedanjega dela, čeprav razstavljene skulpture delujejo dokaj enovito. Predvsem zato, ker jih odlikuje izrazito osebni avtorski pristop, ki ga Mladen Ivančić suvereno in premočrtno ohranja, neguje in nadgrajuje brez velikih in izrazitih odstopanj. Čeprav bi težko našli vplive drugih avtorjev ali pripadnost določenim trendom, se nam ob pogledu na njegova dela ponujajo številne druge asociacije. Po eni strani nam oblike delujejo znano, naravno, realno, po drugi pa jih nikakor ne moremo natančno priklicati v spomin. V naši percepciji se videno prepleta z imaginarnim, realno z nerealnim, naravno z nadnaravnim.

Nakazane organske forme živalskih bitij so postavljene zunaj našega časa in prostora. Živijo drugje, prihajajo iz oddaljenih svetov. Od tam prihajajo tudi arheološkim najdbam podobni predmeti, ki nas spominjajo na uporabno keramiko, orodja, stroje in instrumente, za katere  ne vemò natančno, čemu in komu so služili. Prepletanje organskih in mehanskih oblik, mutacije enih in drugih, avtorsko interpretiranje živega in neživega zasledimo v celotnem opusu. Mehke, zaokrožene linije organskih oblik se postopoma ravnajo, odvijajo v strožje linije nenavadnih objektov. Pomemben je element kroga, ki nakazuje gibanje in vrtenje. In če pri nepremičnih bitjih zaman čakamo, da trznejo z glavo ali očesom, so nekateri deli skulptur s precizno in mojstrsko izdelavo nanizani kot vretenca v premično  glineno hrbtenico. Ta se pri nekaterih skulpturah spremeni v pravi strojni mehanizem, v nekakšno mehansko konstrukcijo s številnimi gibljivimi členi. Element kroga se ponovi pri zobatem kolesu, ki   omogoča premikanje in različne nastavitve, s čimer se oblika skulpture glede na postavitev spreminja.

Arhaični videz skulptur, ki spominjajo na zaprašene arheološke najdbe, je zavestna avtorjeva odločitev in posledica njegovega razmišljanja o tem, kako se posamezni materiali, kamen, les, kovina ali glina, s časom spreminjajo. Oblikovana in pečena glina je surov izdelek z  monokromno barvno podlago, kjer ni nikakršnih odstopanj od rjavih, zemeljskih tonov. V nadaljnjem procesu so le-ti niansirani z bolj ali manj intenzivnim svetlim posipom. S posebno obdelavo glinene površine, to je s posipanjem z zdrobljeno belo glino, ki ga ponavlja do želenega učinka, sta poudarjeni plastičnost in rustikalnost. Takó obdelana keramika na videz izgubi tudi svojo krhkost. Optično se spremeni v kamenino, les, staro kovino… Vidimo jo kot zaprašen arheološki predmet, ki je kljuboval času in v sebi ohranil nekaj magičnega.