Drago Tršar, eden ključnih in najplodnejših slovenskih kiparjev, je odličen portretist in mojster upodabljanja anonimnih človeških množic, kar so leta 1967 prepoznali v Guggenheimovem muzeju v New Yorku ter na pregledno razstavo svetovnega kiparstva uvrstili Tršarjeve Manifestante. Avtor je ustvarjal v glini in bronu, od miniaturne do monumentalne plastike, in se loteval tako intimnih in erotičnih kot spomeniških vsebin. V Mariboru stoji avtorjev Spomenik borcem za severno mejo (1958) v zanj neznačilnem materialu kamnu.
Vrata so idejni osnutek za drugi mariborski spomenik − Spomenik revolucije, ki naj bi se nahajal na tedaj novonastalem trgu v središču mesta (danes Trg Leona Štuklja), vendar do realizacije ni prišlo. Zanj je, skupaj z arhitektom Vladimirjem Mušičem, prejel drugo nagrado. Gre za inačico »množic«, o kateri je kipar sredi 60-ih let premišljeval, tudi v skulpturi galerijskega formata. V tem času je figuro nakazal le še z glavami, bistvo pa zajel v razmerju med njimi in kiparsko gmoto, pri čemer je z variiranjem figure na rob ali v središče ter s sklenjenostjo ali z odprtostjo kroga spregovoril o različnih vsebinah. Medtem ko v galerijskem formatu morda začutimo ujetost posameznika, Tršar pri spomeniških plastikah vedno poudarja potencial človeških energij oz., kot je povedal kipar: »V mojih očeh je množica vedno pozitivna, v njej vedno iščem le optimistične stvari.«
