Slikarstvo Andreja Brumna Čopa izhaja iz njegovega čutnega in čustvenega doživljanja sveta ter njegovega prilaščanja različnih likovnih jezikov. Med temi prepoznamo predvsem tankočutni ekspresionizem Adriane Šimotové, ki jo je kot študent srečal v Pragi, in gejevski radikalizem Luciana Castellija. Čop upodablja sebe in svet, v katerem živi, s pomočjo krute metafore. Metafora je toliko zagonetnejša, kolikor lepša je v prefinjeni, barvno zastrti slikarski podobi. Svet otrok, nedolžnih nosilcev grehov svojih staršev, podobe insektov, spačkov, poklon gejevski kulturi, ves ta imaginarij je upodobljen enako rahločutno, skoraj sanjsko. Občutek, ki se stopnjuje v slikarjevih akvarelih, je, kot da se njegov čopič komaj dotika podlage.
Slika Igra je simbolična pripoved o travmah odraščanja. Na intenzivno zeleni, z rumenimi sencami prepredeni površini-travniku se igrajo v zanke zapleteni goli dečki. Med njimi spoznamo avtorja, ki skozi očala, umetnikov atribut, zre v nas in nemočno dviga ročici. Igra je postala nevarna, orožje je zamenjalo igrače, vrvi zapletajo dečke v pajkovo mrežo. Izhoda ni. Delo v svoji končni slikarski dognanosti ni le odraz povsem osebnih doživljanj, temveč vsebuje posebno distanco, ki osebno spreminja v splošno.
