Vsestranski umetnik Zmago Jeraj se je skozi ves svoj opus izogibal omejitvam in definicijam. Nikoli se ni zamejil na ustvarjanje zgolj v enem mediju. Med njegovimi deli namreč najdemo tako slike in risbe kot tudi grafike ter fotografije, dejaven pa je bil tudi na področju scenografije. Ker je želel, da umetnine govorijo same zase, jih je večinoma puščal nenaslovljene ali pa jih poimenoval z naslovom »nepoimenovano«. Nabor motivov je pri Jeraju nadvse raznolik, saj se je v različnih obdobjih svojega ustvarjanja osredotočal tako na portrete kot na ruralne in urbane krajine, ob figuralnih upodobitvah pa pomemben delež njegovega opusa zavzemajo tudi popolnoma abstraktna dela.
Od upodobitev povsem opustošenih krajin, s katerimi se je ukvarjal konec sedemdesetih let, je Jeraj v osemdesetih prešel k slikanju, risanju, tiskanju in fotografiranju pejsažev, ki predvsem na njegovih slikah združujejo realne in domišljijske elemente, umeščene v urbana okolja. Takšno je tudi delo iz leta 1988, ki prikazuje beg ljudi na mestni ulici, upodobljeni s prevladujočo sivo barvo z manjšimi poudarki rjave, modre, rumene in rdeče. Kompozicija deluje izredno dinamično, k čemur pripomorejo ostre, zalomljene linije, s katerimi so upodobljene zgradbe, figure na ulici, ki so se pognale v beg, ter črni avto, ki drvi po cesti mimo njih. Celota spominja na prizor iz akcijskega filma in ob opazovanju vzbuja občutek negotovosti, nelagodja in srha. Ob pogledu na figure v begu namreč opazimo, da je ena izmed njih obdana s sledmi rdeče barve, ki bi lahko bila tudi kri. Je morda to razlog, da so se preostale pognale v beg? Bežijo pred drvečim avtomobilom ali pa pred rdečo figuro, ki se sklanja preko balkonske ograje? (Nike Duh, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
